V božjem imenu

Ah...da...vera. Stvar, ki me zbada kakor ježevec v mojih gatah. Nikoli nimam dovolj prerekanja o našem gospodu tam goraj, nekje v deželi, ki ne obstaja in vendar je. Začnimo lepo pri začetku, tako kot se vse stvari začnejo, razen če se sredi maše zbudite iz globokega spanca in so že vsi na sredi molitve. Citiram:"  V začetku je Bog ustvaril 

nebo in zemljo. .... Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba. .......Bog je naredil dve veliki luči: večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje noči, ter zvezde." Sprva se sprašujem kdo je to sploh napisal v Sveto pismo, ker takrat še ni bilo ne ljudi ne knjig. Če je vse to zapisal bradati stric potem je prasec, ker nas je tisočletja zajebaval in se smejal kako smo izumljali pisavo in prešli iz gline na papir, kot drugo je čuden, da si je izbral za nosilec zapisa papir, ker je stvar precej stara. Lahko bi vse skupaj dal na elektronski medij ali celo kaj iz prihodnosti. Pustimo to...Torej, na začetku je bilo nič in nato je naredil Zemljo. Zemlja sredi ničesar. Ustvaril je svetlobo in šele čez čas okolje, s tem mislim vesolje in vir svetlobe, naše prečudovito svetlo Sonce. Nevem če še komu otekajo možgani ampak meni se zdi to skrajno nesmiselno. Ste že kdaj usvarili pomarančni sok, preden ste sploh imeli pomaranče? Seveda ne, ker niste Morgan Freeman. Druga resna težava je naš razvoj. Adam in Eva sta imela 2 sina. Torej že v samem začetku našega obstoja imamo Ojdipov kompleks in se je boga Eva morala natepavati z možem in sinom, kakor mačka ki se goni. Naša prava mati je Eva in ne Marija, ki je imela afero z Bogom in prevarala klošarja Jožefa. Seveda je brezmadežno spočela. Čilski strokovnjaki so ugotovili, da obstaja možnost 1 proti 27im biljardam, da tkivo iz zaužitega pečenega zrezka čudaško mutira z vašim telesom in spočne novo bitje, ki se začasno nastani v trebuhu, ker je tam dovolj prostorno in polno hrane. Ko doseže določeno velikost, ga matera zaradi prenapetega trebuha in bolečin iztisne iz telesa. Pustimo bogega Jezusa na miru, ker je že tako preveč pretrpel v življenju. Namesto da bi bil pošten tišlar in se brigal zase, so ga nabili na planke in zaprli v grob. 3 dni se je trudil, da je odkotalil ogromno skalo in ušel. Dvomim, da bi se vi trudili priti iz truge, če bi se zbudili 3m pod zemljo. No ja, najbrž bi se a vam že zdaj povem, da je brezupno.
Vera je v človekov razvoj prinesla čudaško luknjo v času. Iz piramid (ki so jih naredili vesoljci) smo prešli v grčijo, ogromne stavbe, kalnalizacija, vodovod in s prihodom vere vse skupaj vrgli v smeti. Čemu bi se razvijali, če je tako čisto vredu. Raje se je nekdo spomnil, da obstaja ta pravljica o Bogu in pretepel nevernika. Ta se mu je pridružil in kakor virus sta razširila vero na vse. Tisti, ki je niso hoteli pa so umrli, kakor ste slišali v Krstu pri Savici. Ker pa je pomembno imeti vse kandidate v tej čudoviti veri, so ustvarili križarske vojne in preizkusili ali lahko arijski bradatec premaga temnejšega gospoda (katerega imena ne bom omenjal iz varnostnih razlogov pred terorizmom). Izkazalo se je, da sta enako močna. Morda zaradi podobne številčnosti ljudi in podobne opreme za bojevanje ali pa zaradi dejstva, da obstaja ''samo en Bog''. Znanstveniki so namreč dokazali, da imajo vse vere ''Boga'', ''Jezusa'' in te znane osebnosti.
Tako kot je že rekel socialistični kolak, vera je opij za ljudstvo. Včasih so govorili, da nas gleda veliki brat, ki bo odločal če bomo na koncu dobili nagrado, danes pa to namesto njega počnejo varnostne kamere. Kako lažje lahko nadzoruješ ljudi kot z navideznim strahom o katerem ni nihče prepričan, če dejansko obstaja. Moram priznati, da sem se parkrat vprašal, kaj pa če res nekdo je nekje. In ko bom umrl bom prišel v nebesa in bo rekel, mi sedaj verjameš? To bi bil resnično zajeb življenja. Vendar nekako sem pripravljen tvegati. Prav tako pravijo, da je v peklu topleje, čeprav se še nikoli ni nihče vrnil od tam. Morda pa nam sam gospod Lucifer pošilja prospekte. Vera sama ne priznava hudiča, ker to bi bila potem vera v dva boga. Priznava samo zlo in prostor poven trplenja. To je nekako kot če delate zase, kljub temu da v zastekljeni pisarni sedi debel, plešast gospod s sivimi brki v kravati in vas pokliče, ko je čas da vas odpusti. Vendar to ni vaš šef. Šef ne obstaja.
Hecno je tudi dejstvo da je gospod Bog velikodušen, odpustljiv in podobno. Ker pa je tako dober, nas je že ob rojstvu ožigosal kakor žida z grehom. Prav tako ne odpušča umorov, posilstev, ugrabitev, uničevanja, pretepanja, žalitev, .... in drugih svari, ki jih počnemo. Kot ste najbrž že slišali si je bog ustvaril posebne ljudi, ki jih imenuje geji in lejzbike. Te ljudi si je ustvaril, da jih lahko sovraži.  Ne mara jih, ker ne morejo štepati otrokov in tako širiti njegovega imena in ideologije. Gospodova pota so resnično čudna, ko gleda na Floridi ženske, ki se sončijo  brez modercov, medtem ko v Afriki gnijejo miljoni ljudi in umirajo, ker je pozabil zaliti solato. Prav tako najbrž veste, da bog ne bo nikoli tam, ko ga boste potrebovali. Ne moti ga, da postanete slepi, gluhi, invalid ali paraplegik. Morda bi pa morali več moliti, in se povzpeti na lestvici fanov gospoda. Trenutno je vodilni Darth Sidius ( Lord of Siths ). V javnosti raje uporablja ime Benedikt XVI. On moli tako veliko, da lahko cel dan sedi na stolu, jé in pije in se sprehaja v svojem zlatem oklepu. Zanimivo je, da je najcenejši mašniški plašč (tisti tepih podoben pisanim preprogam, ki jih nosijo mehiški razbojniki v kavbojadah) 800€. To je osnovna belo zelena vezrija. Si predstavljate, koliko je odštel papež za tiste zlate pletenine? Najbrž več kot vi za vašo hišo.
Ko smo že pri ustanovi, ki predstavlja vero, vsi vemo kako moramo dati lačnemu jesti in obleči golega. Izzivam vas, da stradate 1 dan, se slečete in greste v Vatikan prosit obleke in hrane. Obljubim vam brco v rit z pravim škornjem švicarske garde. Če bi se prodal Vatikan, bi bilo na svetu toliko zlata in denarja, da bi v Afriki lahko zgradili mesta iz hrane. Sprašujem se od kje ima cerkev, ki naj bi bila neprofitna organizacija, vse te gozdove, televizijsko televizijo z porniči, delnice in še in še. Vem da imajo kakor Rdeči križ in Karitas potrebo po domu, poslovni stavbi in teh rečeh, ampak od kje vse ostalo? Cerkev se celo meša v politiko, saj vsi vemo kako so jim nekateri naklonjeni. In ker bi bilo sporno gledati človeka z prbitkom na križu okoli vrata na televiziji, imajo zato politike, ki govorijo v njihovem imenu. Doživel sem celo, da je župnik pri sveti maši namigoval, koga naj volimo v volitvah. Udaril bi ga z karate udarcem in mu zlomil vse kar ima v sebi, če bi lahko. Kako lahko cerkev krši svoja lastna pravila? Oni, ki nam naj bi bili izgled. Najbrž niste brali knjige Življenje papežev. Preberite jo. Izvedeli boste, da nimamo samo tistega župnika, ki je fantkom rinil klobase v usta ampak cel klub psihičev, ki imajo radi otroke, v slabem smislu. Mislim, da niker v Svetem pismu ne piše, da je prepovedano imeti spolne odnose z otroki. Morda je to tista luknja v zakonu, ki jo je našel njihov odvetnik.
Pred parimi leti je Benedikt po neuradnih podatkih izdal novih 5 zapovedi. Nevem če je to uradno, zato se ne bom razburjal glede tega. Slišal sem na tv in tam vsi vemo, da je veliko pravljic. Pa vednar...kako lahko nekdo ''dopolni'' Božje zapovedi? Morda je tale buldog njegov novi sin. Novi sin, ki verjame v zaščito očeta tako močno, da se vozi v neverjetno dragem avtomobilčku z neprebojnimi stekli. Po moje sedi na wcju in sproti serje od strahu, ko se vozi v množici.
Ko vse te misli vržem na pladenj pred vernike, me znova in znova opozarjajo, da cerkev nima veze z vero. Vera je v nas, cerkev pa je (da priznajo) pokvarjena. Vendar meni tudi Sveto pismo ni ravno smiselno. Nič nima smisla in vse je čudno. Seveda se vedno izgovarjajo, da je Sveto pismo napisano v prispodobah, čeprav župniki zatrjujejo, da je živel kaskader, ki se je zvlekel iz groba, bil nabit in hodil po vodi. Osebno nimam nič proti veri. Vsak ima lahko vero, kakor tudi jaz verujem v silo. Sem pa prepričan, da je prišlo do hudih nepravilnosti v cerkvi in bi jo, če bi imel moč izkoreninil in izbrisal. Prav tako me kar pogreje, ko se najde oseba, ki je neskončno zaljubljena v strica, ki je pred 4 in pol miljarde let ustvaril ta naš planetek in nas pustil same sredi neskončnega vesolja. Takšni ljudje me vedno poizkušajo prepričati, naj se jim pridružim, kar pa je zame vsiljevanje vere, kakor so jo v srednjem veku. Rečem si, čarovnica ali čarovnik, gôri na grmadi in grem stran. Ni ga čudeža, ki me bo prepričal v obstoj Boga. Za vse obstaja znanstvena razlaga, ki pa si je ne moremo razložiti in jo zato poimenujemo Božje delo ali čudež.
Vsak človek potrebuje vero za preživetje, ker vas bo držala na nogah, ko vas bodo po njih tepli črnci iz ulične tolpe. Morda boste verjeli v Boga in se spraševali s čim ste si to zaslužili. Morda boste sanjali, da ne smete umreti, ker vas doma čaka družina. Morda boste verjeli v karmo in čakali na Spidermana, ki jih bo razmetal naokoli. Ni važno v kaj boste verjeli. Verjamite pa mi, da brez verovanja, boste truplo, po katerem bodo tepli ti črnci.

May the force be with you all.

System reset

Dobrodošli na novem blogu z vašim piscem Jako B....ne nismo na tvju in ne bo takšnega uvoda. Najbrž mislite da sem retardiran in verjetno sem res. Izbrisal sem blog. Začelo se je z brisanjem osnutkov, ki sem jih skozi leta nabral preko 50. Ker sem hotel stvar urediti sem jih začel brisati in zaradi moje ''zaspanosti'' pričel brisati objave. Ko sem doumnel, da ni gumba za preklic sem zaprl brskalnik. Ob ponovnem odprtju je mankalo že nekaj objav. Med njimi tudi ekstremno priljubljena objava o gejih. Nikoli ne bom mogel napisati enake objave in vrniti nasmehov na vaše obraze. Iskreno se vam opravičujem, saj tudi mene stiska pri srcu in to ne zaradi bolezni srca in ožilja, ampak izgube mojega 1635. otročička. Da...moj blog je imel preko 1600 objav v mislim da 4ih letih. Prav tako imam 54 spremljevalcev + vse anonimne. Povprečnih 50 ogledov na dan in več kot 3600 komentarjev.
Na blogu je bilo celo moje življenje. Če bi me hoteli umoriti in pred tem mučiti z mojo pretekljostjo, bi bil to pravi naslov za vas. Ugotovil sem, da sem preveč odprt na spletu. Popolni neznanci se v moje življenje zažirajo kakor črvi v sadje. Enkrat sem že zaklenil blog zaradi občutka ogroženosti, tokrat pa imam dovolj vsega. Ko se nekaj dela, se naredi do konca, čeprav moje življenje ni takšno. Pa vendar. Nikogar ne zanimajo moje gole slike, nihče se ne briga za fešte mojih prijateljev in kako preživljam dneve z družino. To je preprosto tisti otroški blog, katerega začetka se spomnite le najbolj zvesti. Vsakodnevno opisovanje dneva. Koga kur?$ briga kaj sem počel čez dan? Enostavno bi me pričakali pol minute prej za vogalom in me ustrelili, če bi hoteli. Blog ni namenjen razgaljanju samega sebe, razen če ste znana osebnost. Zato jih tudi poizkušajo tolikokrat ubiti, ugrabsti ali oropati. Ljudje potrebujemo zasebnost. Potrebujemo svoj skriti jaz, ki ga kažemo le najbližjim. Prizadeto je hoditi po svetu, kjer te vsi poznajo in ti ne poznaš nikogar.
Zgodilo se mi je že, da so me na koncertu v Ljubljani intervjuvali, ker me je novinarka poznala z bloga. Na grmu so se za mojim hrbtom frocolinke pogovarjale, da sem jaz tisti tip z bloga. Kako ma lahko človek mir, če si ''znana osebnost'' in vsi z prstom kažejo nate. Odločil sem se, da je konec z butastimi, prisilnimi objavami in od sedaj naprej bom pisal samo še, ko si bom resnično želel nekaj povedati. Zadnje čase so mi že ljudje najedali, napiši to in ono. Nisem novinar. Ne pišem ker morem. Pišem ker želim. In ker se mi zdi neumno pisati dnevnik, ki ga nihče ne vidi, rad delim misli z drugimi, čeprav ne smem omenjati svojih najbolj skritih želja in misli. Pa vendar dobim tu in tam komentar, ki mi da misliti o mojem mišljenju.
Ne bom pogrešal slik, ne bom pogrešal postov in ne bom pogrešal filmov. Blogger ima to prima stvar, da lahko celoten blog shraniš. Imam ga na trdem disku in čaka na nenamirno brisanje. Nevem kako sem lahko bil v mladosti tako ''uspešen'' bloger, ker ko gledam objave se sprašujem, s kakšnimi drogami so me drogirali starši. Objava z 8 vrsticami nekakšnega čudaškega teksta in dobi neverjetno priljubljenost med bralci in razvnele so se razprave v komentarjih. Morda so bili takšni časi ali takšni ljudje.

No... to je nov začetek novega obdobja. Vsake spremembe zmedejo ljudi, a čez čas se navadijo in vidijo da ni tako slabo, kot so mislili. Morda bo celo boljše kot prej. Morda bom nekega dne svetovno znani bloger in boste lahko rekli, da ste bili priča prelomu.
PS: Shranil sem nekaj starih objav, ki so kolikor toliko smiselne. Naredil bom obnove vseh morebitno dobrih objav, za enkrat pa je to to.

Meet me

Najbrž ste že kdaj vprašali kdo sem jaz. Od nekdaj so mi govorili, da sem poseben. Bil sem poseben, ker sem bil alergičen na stvari, ko ljudje niso sploh vedeli kaj je alergija. Bil sem najmanjši palček razreda, ki je imel talent risanja. Od nekdaj sem že otročji. Z legokockami sem se igral dlje, kot kdorkoli. Namesto domače naloge, sem gradil in risal. Naloga je bila vedno prepisana v šoli. Morda imam zaradi teda pomankanje znanja z določenih področij. Prav tako so me od nekdaj odbijale knjige. Ne maram vsiljenih stvari. Rad imam, da me stvar zanima. Če me zanima se ji bom posvetil. Po horoskopu sem strelec, po kitajsko kačon. Kljub temu, da bi moral biti kazanova in vstrajen, sem nekako paralelen. Moja vstrajnost presega določene meje človeškega uma, vendar so redke stvari, ki jih izpeljem do konca. Če so dolgotrajne, se jih naveličam in opustim. Ponavadi knjige neham brati na sredini in jo v roke primem mnogo mesecov kasneje in jo dokončam. Glede kazanove je stanje spet obratno. Redke punce so dobile priložnost moje družbe. Ne le da ne maram druženja z ljudi ampak sem tudi zelo zbirčen. Če ne dobim dobrega občutka o ženski, ta odpade z menija. In resnično redke ostanejo na njem. Ponavadi so to tiste nedostopne. Sovražim diskače, kjer se dogaja ''romanca''. Preglasna glasba, kup trenirkarjev, neprestano bliskanje in kup ljudi. Moje kačje znamenje mi omogoča preživetje v primeru hladne vojne. Po letih zaprtosti pod zemljo ne bom pogrešal sonca. Najbrž je prav to razlog, da po drugi strani rad odcapljam na sveži zrak s psom, ko imam pretek časa in svežega zraka, da moji možgani delujejo s 140% močjo in razmišljam o vsem kar se da. Prav tako rad hodim ven s prijatelji, katerih ni veliko. Imam resnično peščico prijateljev, katerim zaupam ves svoj denar in organe. Govorimo o številki manjši od 10. Zame ni prijatelj vsak sošolec in znanec, ki me je dodal na Facebook. V mojo kategorijo pridejo ljudje z izpolnitvijo seznama zahtev. Z njimi se ponavadi dobim na kavici za klepet, ali pa se gra gremo ob posebnih priložnostih nasekati. Po vsem tem se zavem, da sem strašansko zbirčen do ljudi. Imam nekako dober občutek, ki mi stalno govori, da so ljudje bedasti in nikoli me ne pusti na cedilu. Moja posebnost je iskrenost. Nevem ali imam kanček aspergerjevega sindroma, ampak moje obnašanje do ljudi je nenormalno. Velikokrat ne vem kaj si ljudje mislijo in s svojo iskrenostjo jih velikokrat užalim ali razjezim. Resnica resnično boli. Prav tako mislim, da imam simptom gejizma, čeprav me moški odbijajo in na sploh ne prenesem dotikanja. Ne morem gledati v oči, če ne zaupam človeku, rad pa gledam čevlje. Čevlji povedo tako veliko o človeku, kot njegov lasten življenjepis. Prav tako rade volje ocenjujem tipe in njihove stile. Tu boste rekli da sem gej, vendar naj vas spomnim, da tudi ženske gledajo druge ženske, kako se oblačijo in jih zato ne privlači nasprotni spol. Moja usta so večino življenja zaprta. Ali premišljujem ali poslušam druge. Nekako sem bil vedno vljuden do govorcev in jih nisem prekinjal. Izkazalo se je, da če ne prekinjaš, nikoli ne prideš do glasu. Tako sem ostal v vlogi poslušalca, kar sploh ni tako slabo. Veliko zveš o človeku, sam pa ostaneš kakor super junak, misteriozna oseba polna skrivnosti. Če imam kako dobro idejo jo seveda vržem ven, vendar vedno raje pustim da se hvalijo moja dejanja in ne besede. Ne zanimajo me športi in ne spoznam se na avtomobile. Vem veliko o dobrem stilu, čeprav ne poznam nobene firme, spoznam se na kuhanje in obožujem glasbo. Na lestvici je vse od dubstepa, death metala, indija in rocka, pa tudi klasiko in etno glasbo vrtim na čase. Rad se ukvarjam s stvarmi na računalniku. Ne samo igrice ampak tudi pametnejše stvari, kot so dizajni, strani, flash in podobno. Rad fotografiram in ovekovečim nepozabne momente mojega življenja. Nekega dne bom lahko otrokom kazal, kako je bilo v naših časih. Ko smo ravno pri nostalgiji naj povem, da imam rad rože. Vse vrste rož, čeprav jih ponavadi pozabim zalivati. Sem jih pa veliko znal, ker sem vsak dan prebiral knjigo zdravilne rastline in tudi naredil nekaj čajev. Žal jih ni nihče hotel piti, razen mene in sem izgubil veselje. Še vedno pa rad voham čaje. Najraje imam črni čaj z mlekom. Počutim se gospodsko. Najraje jem špagete, katere bi lahko jedel vsak dan v tednu. Obožujem hrano in jem veliko, kljub mojemu videzu. Ne prenesem McDonaldsa in BurgerKinga. Rad imam zelenjavne juhe in pečenke. Alkohola se počasa že odnavajam. Rad imam pivo. Nasploh v žiljenju nisem popil veliko alkohola in v svetu je veliko pijač, v katere nisem namočil jezika. Predvsem žganim se nisem nikoli bližal. Obožujem znanstveno fantastiko in ne maram plehkih filmov. Pravzaprav sem alergičen na plehke zadeve. Poznam kar nekaj ljudi, ki naprimer svoje hiše za božič nabašejo s božički iz Hoferja, ki imajo v rokah tablice z nemškimi napisi. Prav tako so dobri primeri plastični zajci na dvorišču za veliko noč. Nasploh pa ne prenesem Hallowina, ki so opranomožganski ljudje pobrali po Ameriki. Valentinovo bi moralo biti prepovedano, ker se nihče ne spomne našega lepega Gregorjevega.

Rad imam poštenost in vljudnost. Tudi kregam se, predvsem z bakicami na trolah, ker so nesramne in mislijo da lahko z leti kupijo vse. Prijaznim ljudem vedno rad pomagam. Blog pišem predvsem, ker je to terapija, kot je rekel prijatelj. Iztipkam stvari, katere najbrž v realnosti ne bi nikomur povedal, ker bi bilo debilno ali pa me ne bi nihče poslušal. Problem je, da so možgani za mojimi dejanji. Vedno razmišljam, kako bi bilo, če bi kaj storil drugače. Zadnje čase, si v naprej pripravim govor, če se le da, da mi ni potrebno kasneje razmišljati. Sem optimist in kljub temu, da se ne smejem toliko kot ljudje, ki me poslušajo, sem srečen in vesel človek. Ne obremenjujem se s stvarmi in posvojil sem moto Cvetke Marjetke iz fračjega dola. Takrat nisem vedel kaj pomeni: '' Ne joči za politim mlekom.'', sedaj pa vem, da si je brez veze prizadevati za stvari, ki so se zgodile, ker zgodovina je zapisana. Prav tako ne verjamem v bogove ampak v silo. Se mi zdi veliko bolj smiselno. Prav tako verjamem v nezemljane, ker imam neke negotove dokaze, do se je resnično zgodilo. Rad filozofiram in tako dobim nove ideje. Veliko imam skrivnosti, ki jih najbrž nihče ne bo nikoli odkril. Morda bom, preden bom umrl, iz sebe spustil mavrico skivnosti, ki bodo šokirale ljudi. Smrt se mi zdi normalna in ne jokam več za ljudmi. Dobro je da se vsak reši tega sveta, ker obstajajo boljše stvari. A4 format in pol, kratkega spoznanstva, ki bo izpolnil nekaj vprašanj na vašem obrascu spoznavanja osebe. Ponavadi se raje pogovarjam v živo in debatiram z osebami. Sem zelo radoveden človek, po drugi strani pa vse ponavadi pozabim. Moja zmedenost včasih ne pozna črte, ki predstavlja mejo. Najdete me lahko kjerkoli na spletu, kar seveda ni dobro, vendar sem očitno človek nove dobe, brez zasebnosti. S problemi se bomo ukvarjali, ko bo prišlo do njih. Ta moto sem se spomnil sam in se ga držim že nekaj let. Navsezadnje sem le kolikor toliko normalen človek, ali pa imam samo takšen občutek. 

Zdravje

So zdravniki res tako čarobni, da se jim moramo klanjati in dajati denar za njihove blagoslove? Danes imam čudovito ustvarjanje vesolja v moji notranjosti. Občutek je, kakor da bi pojedli živega hrčka, ki gre sedaj s tokom. Skrajno čuden občutek. To vam pišem ker mislim da ni nič hujšega in živim normalen dan z nekaj supernovami v mojem telesu. Seveda je lahko možganski rak a me ne zanima, ker se ne sekiram. Doumnel sem da več bolezni kot poznaš, več se družiš z "bogovi" v belem. Človek kakršen sem se ne zmenim za dogodke v meni in dokaj normalno preživim dan. Ljudje ki pa se spoznajo na mnoge bolezni, ki so plezale po ljudeh skozi leta razvoja, pa bo že ob majhni napetosti posumil na eno najsmrtonosnejših bolezni in klical rešilca. Takšni namišljeni bolniki polnijo blagajne farmacije. 
Na žalost poznam takšne ljudi in ob živce me spravlja njihovo nenehno tarjanje kako jih križ boli in kako jih napenja v črevesju. Sam velikokrat občutim najrazličnejše bolečine in morda umiram, a če umiram tako počasi me ne skrbi. Ubistvu me sploh ne skrbi če umrem. V življenju sem pojedel 2 škatli antibijotikov in kake 5 škatelj medexa ali septolet. To so vsa zrdravila, ki so vstopila v moj sistem. Seveda imam rad smrekove vršičke, ker so sladkiin blažijo grlo. Nisem pristaš tablet in podobnih zadev. Včasih so me silili imeti pumpico za astmo, vendar sem se raje 20 minut davil in dihal kakor krap, ki ga brkati bajso ujame z rokami na discovery chanel, kot da bi si dahnil usodni sprej v moj prezračevalni sistem. Morda tudi od tu izvira moj mazohizem. Če mi ne režejo ravno roke pri živem telesu uživam v bolečini. Nočem biti razbit s strani tolpe ali zbit z avtomobilom, vendar ko prekopavaš vrt imaš drugi dan čudovite drežlaje senzorjev za bolečino v določenih položajih. Zanimivo mi je kako bolečina boli. Koliko različnih bolečin imamo in kaj nam naredi s telesom. Se vam ne zdi niti malo zanimivo, ko se vašem telesu popolnoma strga in vam nabije krč v nogo? Včasih se mi zdi kakor da se hoče odtrgati in postati samostojna. 
Sedim, gledam, če preveč boli se tepem po njej ( preusmeritev bolečine pomaga ) in na koncu vedno zmagam ker se naveliča. Bolečina ni zato da se nafiksamo z morfijem in zadeti plavamo v morju miru. Bolečina nas ustvarja, nam da vedeti da nismo bogovi in kako realen je ta svet. Bolečina je znak da je naše telo živo in se pogovarja z nami. Si predstavljate? Na vas pade 20.000 ton železa in vam zmečka noge. In kaj stori telo? Nič. Kot bi videli prizor na televiziji. Mar ne bi bilo čudno? Meni se zdi grozljivo. Skratka, bolečina je čudovita v mejah normale. Ne fiksajte se z nepotrebnimi drogami in bodite zdravni po normalni poti. Hipohondri umirajo mlajši.

Stari ljudje

Ko takole sedim na troli in neopazno opazujem starega strica se mi stari ljudje kar zasmislijo. Si predstavljate da imate 80 let, živite sami in moate skrbeti sami zase? Vsako jutro ustati, zakuriti v peči, si skuhati zajtrk, pomiti posodo, se odpraviti na potovanje v center, srečati prijatelja, katerega smrt še ni ujela, spiti kavo, prebrati novice, ki so minute pred smrtjo tako zelo nepomembne, iti na tržnico, kupiti stvari in iti domov. In potem se moraš cel dan ukvarjati sam s sabo, ker te noben ne obišče. Spomladi lahko vsak dan preštihaš pol metra vrta in zasadiš paradižnik ali dva. Poleti lahko sediš v senci in opazuješ kako raste. V jeseni grabiš listje in pozimi opazuješ kako je svet mrtev. Kako zelo dolgočasno je tako življenje? Zdaj vem zakaj imajo stari ljudje najboljše hišne ljubljenčke. Ker so to njihovi prijatelji. Celi dan so z njimi, se pogovarjajo, jim razlagajo kako pogumno so se borili v vojni in ravno ta pes ali maček jih poslušajo, ne glede na to, kako dolgočasna zgodba je, ali kolikokrat so jo slišali. Tako je živel moj nono. Sam sredi Gorice. Imel je najboljšega psa, kar sem jih poznal, obdeloval je najmanjši vinograd kar sem jih videl in skuhati je znal najboljše špagete mojega življenja. Vedno so bile zanimive njegove zgodbe o partizanih. Ponosno je kazal medalje, ki jih je dobil. Stari ljudje so dokumentarci s čustvi in govorijo zgodbe, ki jih nikjer ne boste prebrali ali videli. Ste vedeli, da so v Gorici toliko časa obstreljevali hrib, da so ga zravni s tlemi? Jaz te zgodbe še zdaj nisem videl v knjigi ali na tvju. Praded mi je povedal, kako so ga imeli v taborišču radi, ker je vedno pospravil orodje na koncu dela in kako je pobegnil. Prepričan sem, da bi bila dobro prodajana knjiga, če bi jo napisal. Najboljše pa je bilo poslušati dva brata, partizana in belogardista, ki sta se imela brezmejno rada, kljub nenehnim prepirom, kdo je imel prav med vojno.
Danes so to le še lepi spomini, katere je zagrnila zemlja. Pogrešam zgodbe starih modrecov. Včasih si želim odditi v dom za ostarele in prositi vse, naj mi povedo svojo zgodbo. To bi jih verjetno tako osrečilo, da bi jim podaljšo življensko dobo za 5 let. Že sam se počutim dobro, ko me sosednja pobčka vprašata kaj. Človek izpade star in poven znanja. In občutek je začuda dober. Najbrž je res izjemno bedno biti cel dan doma, početi nič pametnega in biti tiho. Jaz že vem da si bom priskrbel mačka da mi bo delal družbo.
Smilijo se mi stari strici, katerim se je center za ravnotežje že davno izklopil in jih že rahlo nagibanje trole premetava, kakor da jih demoni pretepajo. Vidi se jim kako žalostno gledajo skozi okno, ker jim nihče ne odstopi stola. In tudi če jim ga kdo, se zahvalijo in ponavadi zavrnejo ponudbo. Srečal sem dedka, ki je rekel, da moramo mladi šparati noge, ker jih on tako ali tako ne bo več potreboval. Takrat vas prevzame tisti občutek, kot v anime filmih, ko se nekdo žrtvuje in vsi jokajo. Takšne stare ljudi obožujem. Na stara leta bi rad sedel v fotelju, bral časopise in pil čaj. Morda puhal pipo in otrokom pripovedoval zgodbe iz prejšnega tisočletja. To je tisto lepo umirjeno življenje, ki ga že sedaj živim. Kako lepo bo šele takrat. Upam da bom bogat in da ne bo vojne. Če bom živel v neki kolibi, ker mi bodo lastni otroci pokradli vse, bom vzel puško in končal svojo rodbino. 
Ps: Še vedno sovražim iz dna srca presrane tetke, katere varuje bonton. Takšnim še vedno z veseljem je#em njihovo pokojno mater in jim stiskam pesti z iztegnjenim sredinskim prstom.

Kaj je ljubezen?

Imate radi koga? Kako se počutite? Ko se pred vas postavi oseba, katere um vam rine kri po žilah? Čutite metuljčke? Jaz jih ne. Že od nekdaj imam v želodcu lavo, ki uniči vse,kar pač lava lahko uniči. Žal tudi luštne, lahke, pisane metuljčke. Je pa zanimiv občutek. Pljuča vam skupaj potegne črna luknja in vam ustvari takšen vakum, da dihate kakor Darth Vader. Vaši možgani se povežejo z pokojnim Bob Marleyjem (naj počiva v miru) in vam zbrišejo vse briliantne stvari in namesto njih ustvarijo nasmeh. Telo se vam začne tresti, kakor da ste na električnem stolu in v parih minutah postanete Timmy iz Southparka (model z zlomljenimi nogami). Okoli hodite kakor gusar z dvema lesenima nogama, ki se bori z dvojno gravitacijo. Skratka, ko imate nekoga radi popolnoma odpovete. Dobra stvar je, da namesto da bi jedli, gledate v zrak in sanjate, kar vam prihrani veliko denarja, ki bi ga sicer zapravili za hrano. To, kar sem sedaj opisal je ubistvu ljubezen. Ko ste zaljubljeni ste blesavi zombi, ki straši ljudi s svojo odsotnostjo. Če imate nekoga radi, potem ste samo kakor majhen pudl, ki skače okoli lastnika, ki ima v roki pasji piškot v obliki kosti.
Pustimo vesele ljudi, ki imajo radi ljudi. Vsak ima rad ljudi. Celo jaz, ki jih sovražim, najdem v krofu tisto majhno količino marmelade. In ko najdem čokolado se zaljubim. Obstaja ljubezen na prvi pogled. Ljudje pravijo, da ne obstaja, vendar sem že nekajkrat doživel, da mi je bila ženska tako všeč, da sem sanjal o njej še tedne in tedne. Kot naprimer ženska z modrimi čevlji. Vem da je strašljivo, a vsakič ko jo vidmi izvem nove stvari o njej. Vendar dolgoletna praksa me je naučila, da vse te ''ljubezni na prvi pogled'' ne trajajo dolgo. Vsakodnevno dobivam mini srčne napade, ker vidim lepe ženske in si zamislim, kako bi bilo življenje z njimi, a s časoma, ko srce odneha in se na direktorski stolček usedejo zopet možgani, človek spregleda, da je bil ''zaljubljen'' v popolno budalo. Najbrž isto razmišljate o vseh svojih bivših. Ko mislite, da ste izgubili nogo in ne boste mogli nikoli več hoditi, zagledate novo protezo. Ne plastično ampak karbonsko. In to na elektromotor. In takrat spoznate, kako bedno protezo ste imeli. Ne rečem da je nisem imel rad. Dobro mi je služila, a ta nova je pač klasa zase. In klasa višje v kakovosti. In tako z vsakodnevnimi ženskami ugotavljaš, kako so boljše in boljše.
Obstaja pa tudi druga pot ljubezni. Ko na prijateljevi fešti spoznate osebo, ki razume vaš humor, ima rada glasbo, ki jo poslušate in si želi gledati iste filme. Seveda je še veliko več skupnih stvari, kakor da bi našli svojega dvojčka, ki ga je rodila druga mama. Vse te povezave, ki se ustvarijo med dvema umoma pošljejo odpoved možganom, ki morajo zopet za nekaj časa predati oblast srcu. Tako se zaljubite v sebi podobno osebo in si želite z njo deliti iste interese in misli. To je tista prava ljubezen, ki jo lahko doživite. Seveda pa zaljubljenost ni večna. Slej ko prej možgani s spletkami vržejo srce z prestola. Takrat postanete realist. Pred vami je moškemu podobna ženska, ki smrdi in se oblači v trenirke. Da, to je oseba v katero ste bili zaljubljeni. Ko to vidi večina moških si misli:" What the fuck?! " in zveza propade. So pa moški, ki vzljubijo napake. In ko se to zgodi, ste pripravljeni na poroko čez nekaj let. Bistvo celotne ljubezni ni, kot narava narekuje: poiskati kar se da veliko samic in narediti kar se da veliko potomcev. Bistvo ljubezni je najti osebo, ki ima nasprotni magnetni pol, da vas privlači in se navaditi na življenje z njo. Dojeti da je oseba kakor vi in ima svoje slabe stvari. Ko dojamete da vaša ljubezen ustvari smrldjivejši prdec kakor vi in se zbudi z odprto greznico, ki uhaja iz ust, potem je to to. Veliko ljudi pa žal ni pripravljeno sodelovati pod takšnimi pogoji. Vsakdo si želi tiste osebe iz prvega zmenka. Veliko čudovitih dišav, v novih oblekah, ki se obnaša skulirano. In ko pridete domov BAM. Surprise. Tista oseba je samo kostum v omari, ki čaka na posebne priložnosti.
Pomembna stvar pa je tudi, da se v obdobju ljubezni spravite k sebi vsaj za 30 minut (kar se še da) in se vprašate, kako bo to življenje. Jaz sem velikokrat dojel, da je oseba v katero sem domnevno zaljubljen, preveč energična zame ali pa živi na drugem koncu sveta in si pač ne morem privoščiti letala. Ljudje pravijo da ljubijo osebo, ki jo vidijo 2x na leto. To zame ni ljubezen. Sploh ne vem kaj je to. Deluje mi kakor najem ekzotične prostitutke (brez zamere). Včasih sem bil zaljubljen v osebo, ki živi 90km stran od mene. Se zavedate kako hitro bi porabil denar za bencin? Če nekoga ljubite morate biti stalno ob tej osebi. Takšna ljubezen ne more obstajati. Bolje je, da jo poiščete kasneje v življenju in če jo še vedno ljubite, potem je to to, če seveda ni oseba že dahnila čarobni da.
Za konec še nasvet. Najbrž ste že slišali, da se da vsako prikolico odklopit in da mora biti orodje vedno pod streho. Stvar je skrajno neumna. Prvo kot prvo, partnerje je izjemno grdo krasti. Ne samo, da nekomu uničiti srečno življenje, ampak s tega ne naredite nič dobrega. Če mislite, da bo ta oseba ostala z vami se motite. Seveda je možno, da se vaša ljubezen zaljubi v drugega. V tem primeru ste lahko srečni, ker vas ni resnično ljubila in je bilo vse skupaj čarovniški trik. Če pa ženska namesto vas pusti nekoga in vam seveda reče, da vas pa resnično ljubi, si lahko mislite kako obrabljen moto je to. Takšnim ženskam pravim prostitutke, ker obljubljajo ljubezen, iščejo pa alfa samca, ki je seveda visoki tipo v trenirki, z žouco na glavi in 25g lažnega zlata po prstih, okoli vrata in na ušesih. Takšne ženske so mine za sveže zaljubljene moške, ki mislijo da so si našli ženo, pa je vse skupaj le obdobje pijanosti z izjemno grdo žensko.
Upam da vam je strokovnjak neuspešne ljubezni podal kakšno pametno stvar in si boste morda v glavi naredili omarico z pravili, kako se igra ljubezenske igrice. Upam da najdete tisto kar iščete in se oklepate tistega, kar ste iskali. Za vse ki niste in morda nikoli ne boste, tolažilni nasvet. Samsko življenje je svobodno, polno prostega časa, denarja in prijateljev.

The meaning of life

Zanimivo je dejstvo, da vedno pišem poste o katerih nimam pojma. Ponavadi se spomnim nekaj in to napišem. In na mojo srečo vse skupaj izpade realno in peščica ljudi, ki se še kdaj izgubi na svetovnem spletu in zaide na moj blog, mi reče:" Ja, to maš pa čist prou. Dobr si tu napisu." In jaz sem, whatever sam cajt mam. Dejansko vedno napišem post, ker me prešini nekakšna misel, ali pa vidim kakšno zanimivo dogajanje, kot so naprimer črnci v teku z najlonskimi nogavicami na glavi, z pištolam v rokah. Tega seveda nisem videl. To je prvi primer, ki so ga moji možgani uspeli predstaviti sami sebi. Druga pomembna stvar je čas. Če nimam časa zapisati stvari, ali si vsaj narediti osnutek, iz katerega črpam navdih, je vse pozabljeno. Prav tako kot tista sonda od NASE, ki jo je odneslo ven iz galaksije. Upam da se ima lepo. 
Najnovejša pridobitev, ki pa je ubistvu stara že pol leta, pa je Bloggerjeva aplikacija za Android. Da, vse to je natipkano na telefon. Vibracija ob vsakem pritisku na črko mi bo spraznila baterijo do konca posta. Če bo seveda tako dolg. Vse stvari so relativne. Najlepše mi je pisati v postelji. Občutek imam kakor da imam po površini možganov senzorje, ki jih sproži žogica v njih. Ko stojim pokonci, ali sedim sem precej neumen robot, ki pač počne vsakodnevne stvari. Ko pa se žogica odkotali na druge senzorje, ko se uležem pa začnem razmišljati. Tako pred spanjem zbledijo vse tiste genijalne ideje, ker ne bi nikoli zaspal, če bi jih zapisoval. Verjemite, poizkusil sem. Končalo se je ob 4 zjutraj z 7 skicami in A4 formatom drobnega tiska, polnega idej. Seveda sem zjutraj vse skupaj neekološko uničil, ker sem prelen, da bi se ukvarjal sam s sabo. 
Žalostno je to, da se vse to dogaja sedaj. Tipkam, ležim in pišem. To ni žalostno. Žalostno se mi zdi to, da sem imel v glavi res dober post o ljubezni, vendar ko sem žačel pisati, sem moral najprej razložiti, kako se vse skupaj začne. Knjiga brez uvoda je najbrž precej butasta, kaj šele zmedena. In sedaj, namesto da bi vas učil o ljubezni, ki mi je tako daleč kakor N52FA5 zvezda, vam razlagam bedarije. Seveda sem se ime zvezde spomnil, a vseeno da bom zadel, glede na to, koliko jih je. Verjetno vam je žal, da zapravljate čas brati to, ko pa bi si lahko kuhali kosilo, ker ste lačni ali pa vsaj brali kakšne realne novice in dejansko nekaj vedeli. Na mojo srečo ste radovedni, tako kot vsakdo pod vami na prehranjevalni verigi, berete dalje. V roko vam domišlijsko sežem in vam čestitam, če nehate brati tu, a že ko berete to se zavedate, da tega stiska rok nikoli ne bo, ker imate še toliko časa, ki vam ga lahko pečem na žaru tako dolgo, da bo zažgan in neuporaben. Ko boste umirali, si boste mislili, kako kvalitetno bi lahko preživeli ta čas, a sedaj je za večno razrezan na koščke. Vse to bi lahko bilo odplaknjeno z tokom mojih sanj, a danes se je vse prijelo na ekran. Lepo bi zvenelo vtisnilo na papir, a mi ta modernizacija prepoveduje lepoto in dovoli le realnost. Vse skupaj je kupček štroma, da veste. Od začetka pisanja, okoli sveta, nazaj k pisanju. In tu je čas, da preneham s svojo filozofijo, ki ne bo ustvarila nič boljšega, kot uničen čas. Se pravi nič dobrega. 
Naj vas še opomnim da bi že davno morali nehati brati, a vseeno ste tu in berete. Drugič dobro razmislite če je pametno nadaljevati, ko vam nekdo reče da nehajte.

Time travel

Potovanje skozi čas je bilo vedno znanstvena fantastika. Najbrž ste gledali film potovanje skozi čas, v katerem je znanstvenik naredil plehnati stol z plehnatimi dežniki in z njegovo pomočjo potoval v času naprej in nazaj, samo zaradi ženske, da bi jo nategnil preden umre. No jaz ga nisem, sem pa gledal risanko z isto zgodbo. Vsi bi radi potovali v času, da bi si ogledali največje skrivnosti. Ali je bil pristanek na naši lunici resničen? Kdo je ubil strica Kenedija? Kdo se je spravil zlagati ogoromne kamne na kup v obliki piramide. Z časovnim strojem bi lahko ubili Hitlerja in rešili svet. Pa bi ga? Hitler mrtev, ni vojne. Populacija sveta se ne zmanjša in ika danes svet še enkrat več ljudi. Na svetu je ogromno židov, ki se združijo v organizacijo. Zaradi pohlepa naredijo vojno proti ostalim. Seveda je tudi druga verzija da se vsi zavedajo kako grda je bila 1. in živijo v sožitju do konca sveta. Seveda je zaradi človeške narave veliko bolj možna 1. verzija. Če bi imeli časovni stroj bi morali iti v preteklost, popraviti prvo človeško napako in nato neprestano potovati v prihodnost, preverjati ali je vse vredu ali bo potrebno zopet popravljati neko dejanje.
Zdi se mi, da bi časovni stroj uničil vse. Navsezadnje je precej butasto. Časovni stroj bi moral biti črna luknja. Popačenje časa naprej in nazaj, sesutje celotnega prostora...sej sploh ne razumem kaj bi se zgodilo ampak bilo bi ekstremno čudno.
Ljubitelje potovanja skozi čas pa seveda ne bom pustil žalostne. Potovanje skozi čas obstaja. Edina pogoja sta, da greste lahko samo v prihodnost in potujete lahko samo dokler ste živi. Kar je nekako smiselno. Mrtev pač ne moreš potovati. Prvi in najlažji način je spanje. Zdaj sem najbrž popolnoka uničil pričakovanja. Tistih par uric zleti mimo kot bi tlesknili s prsti. Zaprete oči in ko jih odprete ura kaže čisto drugače. Zdi se vam da se nekdo heca z vami, ko zunaj namesto noči vidite sonce. Vaši možgani se hecajo z vami. 2. način potovanja je z alkoholom in drogami. Počasi izgubite zavedanje in nato se zbudite na x lokaciji z x ljudmi. To potovanje je podobno spanju. Imate pa tudi dolgotrajno potovanje. Če padete v komo, lahko prepotujete leta in leta. Kot naprimer v filmu Zbogom Lenin, ko tetka pade v komo in med njenim potovanjem pride do razpada berlinskega zidu in celotnega sistema. In ko se je zbudila je bil okoli nje popolnoma nov svet. Koma se vedno splača tik preden pride do velikih sprememb. Edina škoda je, da vam med potovanjem tečejo leta.
Skratka, potovanje je možno a precej neuporabno. Razen spanja seveda. Bolje je živeti in spremljati zgodovino in živeti v njej. Edini dober časovni stroj so spomini, fotografije in filmi. In tako bi moralo ostati. Ne dovolim, da neki "genij" pobriše vse lepe stvari v zgodovini planeta z njegovim plehnatim foteljem.
Brazgotine so grde vendar nam dajejo dušo in ustvarjajo nas in naše življenje.

Pošlji, drugače bo ogenj v strehi

Verižno pismo. Bivši virus, ki vas je tepel po denarnicah. Pošlji to sporočilo miljon ljudem, drugače bo tvoja žena splavila in hiša se ti bo ugreznila 2 metra v zemljo, tako da boš moral hoditi noter in ven skozi balkon. Seveda. Sploh se več ne spomnim o čem so pisala. Nikoli jih nisem bral. Mislim da je šlo o arabskih šejkih, ki so izgubili kraljestva in jim bo tvoj 1€ pripomogel, da ponovno dobijo nazaj svojo naftalandijo. Spomnim se edinega sporočila, ki sem ga dejansko poslal naprej. Ni bilo grozilno kot ponavadi. Bilo je polno upanja in dejansko sem veliko naredil s tem, da sem ga posredoval naprej. Citiram:" Pošlji to sporočilo vsaj 3 osebam in daruj 1€ za punčko z dojko ja čelu, preden jo njeni retardirani starši prodajo potujočemu cirkusu.". Nevem od kje je ta magičen 1€. Očitno je to cena, da se izogneš tegobam ali osrečiš nekoga. Po vseh napovedih sodeč bi moral umreti že 21x, obiskati bi me morala punčka iz kroga, biti bi moral najbolj depresiven človek na svetu in vse česar se dotaknem bi moralo razpasti ali zgniti. Na žalost vseh, ki so se trudili pošiljati te zadeve se nič od tega ni zgodilo. Imam normalno število nesreč in depresivnih dni, kot so pokazale raziskave za povprečnega zemljana. Edina razlika je, da nimam kup ljudi, ki me sovražijo zaradi spemanja, nekaj več denarja, ker ga nisem porabil na smsih ali pismih in nekaj več možganskih celic, ker nisem tako naiven. Skratka vse te grožnje ne delujejo v svetu, v katerem je Amerika policaj. Varen sem pred vsem in vsemi. Zanimivo je, kako lahko vraževerne ljudi oropaš brez da bi s prstom mignil. Ustanoviš firmo, ki se ukvarja z lepim posmrtnim življenjem in prepričan sem da bo vsak pripravljen odšteti 500€ za zagotovljeno posmrtno življenje v raju, namesto toplega pekla. Tako cerkev že dolga leta živi na veliki nogi, ker pač prodajajo kul stvari, ki jih hoče vsak smrtnik. Dejstvo je, da vam odprt težnik v hiši, črna mačka, ki pred vami prečka cesto in razbito ogledalo ne bodo prinesli nesreče. Če boste samo kihnili, boste že krivili mačka, ki se mu je mudilo čez cesto in prav ta maček vam bo kmalu ustvaril tumorje na vseh delih telesa, zaradi katerih boste umrli boleče smrti, v neki bolnici z neprijaznimi sestrami in brez sorodnikov, ker se bodo izogibali vaše nesrečne aure. Zanima me, kaj bi vraževeren človek rekel, če bi zjutraj odprl dežnik v hiši, kasneje pa prebolel raka, zadel na lotu in za kosilo dobil najboljšo juhico, prav takšno, kakršno je znala narediti njegova babica. Prepričan sem da bi to bilo zgolj srečno zaporedje dogodkov in bi še vedno preklinjal dežnik, ker bi zvečer kihnil in kasneje dobil čudežne ozebline, zaradi katerih bi mu odrezali vse ude. Prekleti dežnik. Čudno je kakšno nadnaravno moč imajo popolnoma vsakdanje stvari. Ne obsojam vraževernih ljudi. S svojimi izpadi me spravljajo v dobro voljo, ko pred njimi gradim tempelj nesreči in jo slavim in častim. V njihovih očeh sem najboljši prijatelj smrti in se me izogibajo kakor hudič križa, jaz pa veselo poskakujem za njimi in kličem nesreče.

Hvala Gašperju za navdih. 

Upokojenci

Danes, ko sem stal v povorki, ki se je dogajala v Kostanjevici na Krki, kot vsako leto, so se mi vklopili možgani. Zazrl sem se nekam v daljavo in začel razmišljati. Sam sredi prostora, hrup, frajtonarce, ploski, ki prebijajo tišino in nenehno trezanje v rebra ali komolce. 
Spoznal sem da ne maram upokojencov na feštah. Lepo je, ko sedijo v starih stolih v senci dreves, ali pozimi ob kaminu, berejo ali se pogovarjajo. Umirjeno čakajo, da jih spravimo v katakombe...toda ko so na feštah, me spominjajo na frocote, ki ponosno pijejo bandidose in se ponosno glasno pogovarjajo v gostilni, ker so nekaj več od vrtrčkov, ki morajo biti doma. Nekako to ni njihovo področje. Vsakič ko so slišali harmoniko, so začeli brezritmično ploskati in poskakovati. Božički, ki sploh ne pašejo med maškarce so se jim zdeli prisrčni, pobrali so vso ponujeno brezplačno vino, da so v obraz izgledali kot nemški turisti na hrvaških plažah, ko se kuhajo od jutra do večera na 220°C. Ob norčiji kurentov z žensko, so začeli pokati upokojenske šale, kako je punca dobila od spredaj in zadaj, kar ni več seksi ampak bolano. Ko ti 70-80 letna babica govori, kako jo dedek nabija čez vse luknje, ki jih ima to pač ni več za javnost, ampak fetišiste. Dedek je požrešno pograbil brezplačen krof, ki mu ga je ponujala mladenka, a mu je žal zaradi njegovih izumrlih spretnosti padel na tla. Seveda ga je pobral iz mokrega asvalta, prepojenega z konjskim drekom in ga v pijanosti pojedel. Najlepše pa je bilo videti babico, ki se je smejala kurentom in jih nagovarjala posilstvom mladenk. Hvala bogu so na svetu še troli v kurentskih oblekah, ki takšne babice primejo in potegnejo medse. neprecenljiv je pogled tetke, ki gleda kot da jo sama smrt vleče v brezno pekla in še preden utegneš razumeti kaj se dogaja, jo pogoltnejo kosmate obleke kurentov in skačejo okoli nje, kakor valovi utopijo mornarja. Drugi grozljiv pogled sem videl, ko so se mimo pripeljale maske cestnih delavcev. Babice in dedki pač ne prenesejo hrupa žag in pick hammerjov. Zopet velike oči in živčno iskanje izhoda iz hrupa in dima. Spominjala me je na hrčka.
Ne razumite me narobe. Rad imam upokojence in jih spoštujem. Raz izvem, kako je bilo v starih časih, čeprav iz zgodovine naredijo znanstveno fantastiko mešano z limonado. Vedno sem pripravljen upokojencu nesti vrečke, čeprav bo to pomenilo da bom pozneje doma in me bo vse bolelo. Vendar čedalje bolj spoznavam, da večina upokojencov izkorišča svoje privilegije. Ugotovili so, da imajo veliko moč, ki je ne uporabljajo in sploh po mestih so postali predrzni in nesramni. Meščanskim upokojencom sem napovedal vojno, ki jo mislim dobiti. Podeželjski upokojenci pa so vrsta zase. Bolj so podobni Kosobrinom. Brigajo se zase, veseli so obiskov in dobro mislijo. Problem so le fešte, ko mislijo da so zopet mladi in se iz njihovih ust zaradi prevelike količine vina privalijo čudaške besede, ki strašijo vse mlajše okoli. Človek bi mislil, da z leti pride modrost in umirjenost, da sediš v smokingu in piješ čaj, namesto da kažeš svoje povešene bradavice in s svojo črno protezo osvajaš punčke, ki so zapustile osnovno šolo. To je pač narobe. Če bom kdaj takšen upokojenec, se bom vrgel pod traktor. Mislim da je vse odvisno od mišljenja in urejenosti. Ljudje se pač zapustijo. 
Če bom dočakal svoja stara leta bom se trudil biti pravljučen upokojenec, kot je naprimer Walt Kowalski iz filma Gran Torino. Disciplina, uredu mišljenje in urejenost pomeni spoštovan, moder upokojenec. Kot mojstri iz kitajskih filmov, katere celo sovražniki spoštujejo. 

Upam, da ne bom umrl mlad.

Rojstni dan

Ne ni moj rojstni dan. Danes sem neskončno užalil mati, ker nisem vedel njenega rojstnega dneva. Problem je, da ne vem nobenega. Vem mojega (hvala bogu) in sestrinega. Nevem zakaj ampak najbrž ker je 3.6 in moj način memoriziranja datumov sestoji iz matematičnih funkcij, ki izjajajo iz mojega rojstnega dneva. 6.12. 12 na pol je 6. Tako si lahko tudi zapomnem 3.6 ker 3 je le 6 napol. Obožujem številko 6 in vse kar je povezano z njo si lažje zapomnim. Moja mati pa ima rojsni dan 30.6. Seveda si lahko zapomnim mesec, saj se spomnim njene poletne fešte in vem da ni snežilo. Vendar številka 30 mi ostaja uganka. Lahko bi dal 6 na pol in dodal nič, vendar nekako mi ne ostane v glavi. Da ne govorim o 21.5, rojsni dan mojega očeta. Misteriozna uganka, ki bi jo lahko rešil tako, da bi 1 dal 5 in dobil 20.6, se pravi 20 x 3 = 60 minus nič je spet 6. Vendar ta formula je malce zmešana. Žal datumi niso moja vrlina in velikokrat pozabim na kakšen rok. Tako sem se skoraj pozabil vpisati v 2. letnik faksa. Ko bi se le lahko navadil gledati koledar, ki bi mi najbrž rešil veliko problemom, a dejstvo je da je moj koledar v sobi še iz lanskega leta, še vedno obrnjen na decembru. Dobil sem ga za darilo, sicer bi bila stena prazna. Imam koledar na telefonu, ki še ni bil nikoli odprt. Tako je moja glava prazna in le če vidim opozorilo na Facebooku, da ima nekdo rojstni dan, mu čestitam. Vem da je strašansko grdo od mene, vendar ljudje smo polni napak. Po drugi strani, pa tudi za moj rojstni dan ve izredno malo ljudi. Dobil sem 10 voščil in še to od ljudi, ki so se pozanimali. Dvomim, da bi sredi leta lahko uganili kdaj ga imam. Ne čutim se dolžnega imeti v glavi 135 rojstnih dni ( Toliko imam ''prijateljev'' na Facebooku). V življenju me nekako vedno dogodki ali druge osebe opozorijo, da se bliža rojstni dan nekoga, ki ga poznam. Za sorodnike skrbi ponavadi sestra, za prijatelje drugi prijatelji, ko iz nenada vprašajo, kaj bomo nekomu kupili.
V naprej in za nazaj se opravičujem za vse pozabljene rojstne dni in vam želim veliko vsega lepega, tako kot vam želim vsak dan, ker nisem eden tistih sebičnih, nevoščljivih ljudi, ki si želijo da bi ostali brez bencina v tem snegu ali si zlomili nogo na jutranjem ledu.
Nekako se mi zdi, da rojsni dnevi z leti zbledijo in počasa prenehaš žalovati za navideznimi prijatelji, ki bi ti morali čestitati skopiran stavek ''Vse najbolše! <3'', ki ga prilepijo vsakemu, ampak postaneš srečen ob prijateljih, ki grejo s tabo na pivo in se kljub vsakodnevnih pogovorih, z njimi pogovarjaš celo noč in vendar ostaneš šele na začetku misli. Zdi se mi, da se preveč obremenjujemo s slavo prispelih voščilnih in ničvrednih daril in pozabljamo, da so rojstni dnevi le koraki proti trugi. Življenje je potrebno živeti srečno z prijetnimi ljudmi in četudi kdo pozabi na tvoj rojstni dan, lahko z njim praznuješ celo leto.
Če se rad igraš z sarkazmom, mu lahko vrneš tako da pozabiš na njegov rojstni dan, a vseeno pripraviš želje iz srca in mu jih izročiš, da ga grejejo skozi celo leto.

Še enkrat bi se rad iskreno opravičil vsem in vam želim življenje izklesano po idealističnih načrtih vaših sanj.

Gay haters gonna hate

Ne dolgo tega nisem prenašal gejov. Že sama misel na dotikanje ljudi me mrazi, kaj šele moških. Bog ne daj da bi igral kaksen šport in bi se s soigralci pod tušem moral deliti edino stvar, ki je pri meni še kolikor toliko zasebna. Oče me vedno znova zaštiha, ko začnem peti Tom Boy - It's ok to be gay. Glede na to da sem poslednji Batagelj, na meni stoji odgovornost celotne rodbine in takšne pesmice so vse prej, kakor smešne. Imel sem cimra, ki je pri Bogu trdil, da se ne bi dotaknil moškega, pa vendar je bil nadlezen s svojim piskajočim glasom, nenormalnim oblačenjem, žensko prehrano in mehkim telesom, ki se je vlekel po hiši kot puding. In vedno znova sem dobil morilska nagnjenja, ko mi je.med prehranjevanjem, ko ima še pes rad mir, pel used se gor na štango in me gledal v oči med cuzanjem banane.
Vendar pred kratkim se mi je svet obrnil na glavo, tako kot s cigareti. Nekdaj največji upornik proti kadilcem, sedaj vleče temno moder dim v svoja mesnata pljuča. In vse pride iz nekih novih spoznanj in prepričanj, katerih se okleneš. Bral sem knjigo v kateri je opisano kaj je gej. Gej je moški, kateri je dobil dovolj testosterona za razvoj klobasice, vendar premalo da bi možgani vedeli, kaj naj z njo. Tako so se razvili ljubeči, razumljivi možgani z grobim in močnim telesom. Radi bi klepetali, si delili občutke in bili prijatelji, vendar pa jih moška politika dirke najmočnejših pohodi in obesi na sramotilni steber. 
Vsak moški ima nekaj geja v sebi, zato klepetajo o športih, se goli skupaj kopajo po treningih in podobne stvari. Biti gej je bilo nekoč spoštovano. Predstavljalo je nadstandard in povišano inteligenco. Potem je prišla vera s svojimi prizadetimi pravili in kmalu je gejizem postal sramota. 
Zopet pišem čez vero, vendar nimam izbire. Iz dneva v dan spoznavam vse več napak.
Odločil sem se, da je konec homofobije. Še vedno ne prenašam dotikanja in še vedno se bom del norca, ker je nekaj dobrih šal na njihov račun, vendar pa ne bom več obsojal dveh tipov, ki se bosta natepavala v grmovju. So le ženske ujete v naših velikih kosmatih telesih. Navsezadnje so inteligentni in plemeniti in celo jaz imam kapljico njihove krvi.
Mislim da bi Slovenija potrebovala gej parado. Malo je tako lepih moških, kot so geji in tudi če vas ne mikajo tipi, si jih lahko vzamete za vizualni vzor.